Moška ekipa

Rokomet so učenci osnovne šole v Železnikih začeli spoznavati leta 1957, ko je takratni učitelj telesne vzgoje Marko Erznožnik v šolski program vključil tudi elemente rokometne igre. Ob lepem vremenu je učence učil veščine te igre na igrišču, posutem z lešem, ki je bilo urejeno med šolo in šolskim stanovanjskim blokom, ob slabem vremenu pa so se igre učili kar na šolskem hodniku. Leta 1960 je delo učitelja telesne vzgoje prevzel Jože Cuderman. Sam se je sicer aktivno ukvarjal z igranjem odbojke, zelo rad pa je hodil na rokometne tekme v Kranj. Ko je vključil rokometno igro v pouk šolske telesne vzgoje in ker so imeli možnost igrati na igrišču ob osnovni šoli v Železnikih, je poraslo zanimanje za igro tudi pri mladih fantih v Selški dolini. Zanimanje za to igro so prvi pokazali tisti, ki so se predvsem zaradi naravnih možnosti ukvarjali z zimskimi športi, saj so izven zimske sezone potrebovali druge športne aktivnosti. Glavni pobudnik je bil Miha Gartner. Njega je za rokometno igro na Iskrini šoli v Kranju navdušil Janez Bartol, kasnejši zvezni rokometni sodnik nekdanje Jugoslavije. Še istega leta, to je leta 1960, se je vključil v sklop društva TVD Partizan Selca, kjer je s somišljeniki formiral rokometno sekcijo. Prvo priložnost igranja z drugimi moštvi v Gorenjski rokometni ligi so izkoristili rokometaši TVD Partizan Selca spomladi leta 1962. Ekipa Savice iz Kranja se je po jesenskem delu odločila, da preneha z igranjem, in s privolitvijo organizacijskega odbora lige so rokometaši iz Selc dobili priložnost, da lahko igrajo. Res so lahko igrali le izven konkurence, izkoristili pa so priložnost, da v naslednji sezoni postanejo člani gorenjske lige. In v sezoni 1962/63 so to tudi postali. Vodja moštva in hkrati tudi igralec je bil Miha Gartner. Občasno jim je strokovno pomoč nudil tudi Jože Cuderman. Treningi in tekme ekipe Selc so se z ureditvijo novega asfaltnega igrišča, ki so ga v letu 1963 v celoti uredili z udarniškim delom, preselili iz Železnikov v Selca. Ekipo je še naprej vodil in zanjo igral Miha Gartner, ki so se mu priključevali novi fantje.

Moški rokomet je pod okriljem TVD  Partizan Selca iz leta v leto bolj napredoval. Uvrstitev v vrh Gorenjske rokometne lige so fantje dosegli v sezoni 1964/65 z osvojitvijo 2. mesta, dosegli so enako število točk kot prvouvrščena ekipa Kranja. Velika zavzetost, pridobivanje izkušenj, študijski pristop in priprava na nasprotnika so pripomogli k temu, da je bila ekipa iz Selc vsako leto v vrhu lige, na žalost pa je kar nekajkrat klonila v zaključnih bojih prvenstva. Da bi se rokometna igra v Selški dolini razvijala in še naprej navduševala, je bilo treba pritegniti čim več mladih in jih začeti sistematično trenirati. S tem namenom je bilo leta 1970 organizirano prvo občinsko prvenstvo v rokometu za pionirje (na območju nekdanje občine Škofja Loka). Sodelovale so ekipe osnovnih šol Škofja Loka, Trata in Železniki. Prvenstvo je bilo odigrano v obliki turnirja, zmagala pa je Osnovna šola Železniki.  Od tega leta dalje so bila taka prvenstva organizirana vsako leto in učenke in učenci osnovne šole Železniki so do današnjih dni osvojili petnajst prvih, sedem drugih in tri tretja mesta.

Želje po osvojitvi 1. mesta so se članski ekipi uresničile v sezoni 1970/71, prav v sezoni, ko so že nastopali pod imenom  Alples. To leto so se za 1. mesto v ligi krčevito borili z ekipo Šeširja iz Škofje Loke. In prav zadnja tekma v Selcih je odločala o prvaku. Tekmo si je ogledalo za tiste čase rekordnih petsto gledalcev. Ekipa Alplesa, ki je osvojila 1. mesto v Gorenjski rokometni ligi: Jože Rakovec, Miro Krek, Martin Krek, Aleš Gartner, Janko Benedičič, Jože Gartner, Ivan Mohorič, Marko Čufar, Stane Fojkar, Janez Gartner, Tone Pintar; trener: Jože Cuderman.

Kako je prišlo do spremembe imena? TVD Partizan Selca se je zaradi velikih stroškov z rokometom ubadal s finančnimi težavami. Enostavno društvo TVD Partizan Selca ni moglo več zagotoviti finančnih sredstev za tekmovanja ženske ekipe v Slovenski republiški ligi in moške v Gorenjski rokometni ligi. Dobro poslovanje tovarne pohištva Alples, prizadevnost in volja telesnokulturnih privržencev, Antona Kemperla in Janeza Štera, so botrovali ustanovitvi ŠD Alples, ki je poleg smučarskih postal tudi pokrovitelj rokometnih ekip v Selški dolini. Ekipe se tudi preimenujejo in nosijo ime pokrovitelja Alplesa.

V  sezoni 1971/72 ekipa Alplesa prvič zaigra v Ljubljanski conski rokometni ligi. Ekipo vodi in trenira Niko Markovič. Čeprav v naslednjih letih igranja v Ljubljanski conski rokometni ligi vidnejših rezultatov ne dosegajo, pa je opazen napredek v taktiki. V  Železnikih  na  področju Dašnice  za potrebeosnovne šole zgradijo novo igrišče za rokomet. Ker v Selcih igrišče ni imelo urejenih slačilnic, v Železnikih pa so v te namene lahko uporabljali garderobe osnovne šole, se igranje spet preseli nazaj v Železnike.

Moško ekipo je v sezoni 1975/76 ponovno prevzel Jože Cuderman. V Selški dolini je bilo zanimanje za rokometno igro tolikšno, da se je v sezoni 1976/77 vodstvo ŠD Alples odločilo, da poleg prve ekipe, ki je nastopala v Ljubljanski conski rokometni ligi, vključi v tekmovanja Gorenjske rokometne lige tudi ekipo B in C. Moška članska ekipa je bila to leto po mnenju strokovnjakov ena najperspektivnejših v Sloveniji. Ekipi B in C sta v Gorenjski rokometni ligi igrali le to leto, saj so prav v tej sezoni v Portorožu sprejeli t. i. Portoroške sklepe, ki so po regijah določili centre za posamezne igre, obenem uvedli nove tekmovalne sisteme in na tak način v Selški dolini praktično uničili moški rokomet. Postava moške ekipe v sezoni 1975/76: Jože Rakovec, Jure Veber, Janče Habjan, Marko Čufar, Jure Čufar, Miro Krek, Franc Lušina, Zvone Vidmar, Peter Veber, Iztok Komolc, Janko Benedičič; trener: Jože Cuderman; tehnični vodja: Janko Gajgar.

Ker je nosilec moškega rokometa v regiji postal RK Jelovica iz Škofje Loke, so se nekateri igralci Alplesa pridružili tej ekipi (Franc Lušina, Jure Veber, Franci Dolenec …). Ekipa Alplesa je bila zdesetkana. Zelo pomlajeno sestavo je začel v sezoni 1976/77 trenirati Jože Rakovec, a so že v jesenskem delu prenehali nastopati. Škofjeloški klub Jelovica kasneje nastopa tudi v 2. zvezni rokometni ligi Jugoslavije in v sezoni 1978/79 doseže svojo najboljšo uvrstitev – 6. mesto.

Nov začetek

Moški rokomet v Železnikih po tistih nesrečnih Portoroških sklepih tekmovalno res ni več obstajal, vendar so se bivši tekmovalci vztrajno udeleževali raznih rekreacijskih tekmovanj in turnirjev po Gorenjski. In ko so se po takih tekmovanjih pogovarjali, so prišli do ugotovitve, da so verjetno edini, ki lahko ponovno oživijo nekdaj najbolj priljubljeno in gledano igro v Selški dolini. V ta namen so 5. oktobra 1994 ustanovili Laguna klub Železniki in se 15. novembra vpisali v register društev. V upravni odbor  ŠD Laguna so bili imenovani: Srečo Rehberger, Mario Thaler, Franci Dolenec, Janče Habjan, Filip Gartner, Jože Rakovec, Tomaž Lotrič, Matjaž Jelenc in Polde Nastran. Društvo naj bi združevalo več športnih dejavnosti, a razmišljali so v glavnem o rokometu. Za cilj so si zadali, da bodo v povezavi z osnovno šolo Železniki pričeli vzgajati nov rod rokometašev. Sestavili so člansko ekipo, katere povprečna starost je bila 19 let. V sezonah 1994/95 in 1995/96 je bila ekipa gorenjski prvak. Lahko bi napredovali v 2. B slovensko ligo, pa jim tega niso dovoljevale finančne zmožnosti. Zato so se v juliju 1996 obrnili na podjetje, katerega ime so nekdaj vsi daleč naokoli povezovali tudi s kakovostnim rokometom, in bili uslišani. Dogovor je bil sklenjen in ustanovljeno je bilo RD Alples Pohištvo. Ustanovni občni zbor je bil 31. julija 1996. Generalni sekretar društva je postal Srečo Rehberger, njegov prvi predsednik pa direktor sponzorja Marko Tršan. Trenerske posle je prevzel Jože Rakovec, organizacijske pa Franc Dolenec. Za cilje so si zadali: pridobitev dodatnih (manjših) sponzorjev, v prvi sezoni zagotoviti obstanek v 2. B državni ligi, se v štirih letih uvrstiti v 2. A državno ligo, ustanoviti kadetsko ekipo in motivirati občinske funkcionarje, da se zgradi telovadnica do leta 2000. Ko so generalni sekretar rokometnega kluba Srečo Rehberger, direktor Alplesa  pohištvo Marko Tršan in župan občine Železniki Lojze Čufar 2. avgusta 1996 v gostilni Pri Zalogarju v Dolenji vasi ob prisotnosti novinarjev slavnostno podpisali sponzorsko pogodbo, so mediji objavili, da se s pomočjo Alplesa rokomet ponovno vrača v Železnike. Župan je ob tej priliki izjavil: ”Upam, da bodo rokometaši pošteno zastopali našo občino in sponzorja, mi pa se bomo trudili, da jim čim prej zgradimo dvorano.” V sezoni 1996/97 sta nastopali tako članska kot kadetska ekipa. Tekme so bile odigrane na asfaltnem igrišču v Dašnici, ki pa je bilo v tistem času slabo vzdrževano. Zato so se funkcionarji kluba skupaj z igralci lotili delne obnove na udarniški način (zaris novih črt, popravilo ograj, namestitev sponzorskih transparentov …). Ker pa so mnoge ekipe že zdavnaj igrale tekme v dvoranah, so rokometni delavci in rokometaši prišli na idejo, da se organizira okrogla miza za izgradnjo športne dvorane. ŠD Alples jo je organiziralo 15. 10. 1996. Na njej so vsi prisotni podpisali izjavo, da podpirajo idejo o izgradnji. Med podpisniki sta bila tudi takratni župan občine Železniki Alojzij Čufar in ravnatelj osnovne šole Železniki Franc Rant. Slednji je v istem mesecu na občino poslal dopis z razlago, kako prepotrebna je izgradnja športne dvorane tako za osnovnošolsko vadbo kot za razvoj športnih dejavnosti v Železnikih. Mirno lahko rečemo, da so bili prav rokometni delavci in rokometaši tisti, ki so največ pripomogli, da je kasneje do realizacije tudi prišlo. Malo pred koncem sezone 1996/97 je ekipa ostala brez vseh sredstev zaradi znanega ”potopa” takratnega Alplesa Pohištvo. Uprava društva je za pomoč zaprosila pri podjetju Alples Lesni program, ki ga je vodil Franc Zupanc. Franc Zupanc jim je obljubil, da bodo pokrili nastale stroške do konca sezone, kasneje pa so se dogovorili tudi o sredstvih za pokritje večine stroškov v naslednji sezoni. Sporazumeli so se tudi, da se bo po novem društvo imenovalo Alples Železniki. Izvedli so tudi nekaj kadrovskih sprememb. Članska ekipa je tekmovalno sezono v 2. B ligi zaključila na 6. mestu.

Za sezono 1997/98 so poleg kadetske (trener Tomaž Lotrič) in članske ekipe (trener Stane Vrbinc) v ligaškem tekmovanju zaigrali tudi starejši dečki, ki jih je začel trenirati Filip Gartner. Imeli so tudi dve ekipi mlajših dečkov, ekipo A je treniral Leopold Nastran, ekipo B pa Jože Reya. Tako je RD Alples  v tej sezoni postalo društvo z največ aktivnimi igralci v občini Železniki.  V tej sezoni se je članski ekipi uspelo uvrstiti iz 2. B v 2. A državno ligo. Ni jim sicer uspelo osvojiti načrtovanega 1. mesta, vendar so tokrat (v preteklih letih je bilo ravno obratno) imeli srečo. Prvouvrščena ekipa ni imela pogojev za napredovanje v višji rang tekmovanja in rokometašem Alplesa se je želja izpolnila.

Ker ni bilo športne dvorane, v Železnikih nobeni ekipi ni bilo lahko, najbolj pa je to občutila prav članska. Trenirali so na asfaltnem igrišču, praktično ob vsakem vremenu, v zimskem času pa v šolski telovadnici, kjer dimenzije igrišča niso omogočale normalnih treningov. Če pa je bila telovadnica zasedena, so trenirali celo v jedilnici osnovne šole. Igrati pa so morali v dvorani Poden v Škofji Loki, kjer so bili resda domačini, vendar niso imeli prave podpore gledalcev, kar ni nepomembno pri doseganju rezultatov.

Za sezono 1998/99 so se začeli pripravljati z veliko elana. Na asfaltnem igrišču v Dašnici so trenirali ob vsakem vremenu petkrat tedensko. Trener Stane Vrbinc jih je v avgustu popeljal na Pokljuko, kjer so v vadbenem centru ministrstva za obrambo trenirali kar trikrat dnevno in spoznali, da je za tiste, ki se z rokometom ukvarjajo profesionalno, to naporna služba. Ker so vse tekme morali igrati v dvorani Poden v Škofji Loki, so enkrat tedensko tam tudi trenirali. Kljub obilici vloženega dela je ekipa v sezoni  1998/99 izpadla iz 2. A državne lige. Zaradi odpovedanega sodelovanja dveh ekip članic 2. A lige je na predlog komisarja Rokometne zveze Slovenije ekipa Alplesa ponovno lahko zaigrala v 2. A ligi.

V sezoni 1999/2000 je trenersko delo v klubu opravljal Željko Vešligaj, uspešen rokometaš in življenjski sopotnik naše najuspešnejše rokometašice Tanje Polajnar. Kljub temu da je trener angažiral tudi tri igralce RD Termo iz Škofje Loke (Primoža Lešnjaka, Jaka Kešeta in Petra Okorna) in enega igralca Besnice, ki je živel v Železnikih (Matevža Gladka), sezona ni bila preveč uspešna, saj je ekipa zasedla 10. mesto na lestvici s samo tremi zmagami, vendar je bilo tudi to dovolj za obstanek v ligi. Trener je ekipo ocenil kot perspektivno in ji napovedal vzpon v nadaljnjih letih. V ekipi so poleg že omenjenih igrali še doma vzgojeni rokometaši: Klemen Jelenc, Franci Dolenec, Uroš Vidic, Agron Šefketi, Peter Fajfar, Gregor Izda, Jure Gortnar, Jure Bernik , Miro Golja, Uroš Šinkovec, Bojan Fajfar in Blaž Vidic.

Nov zagon RD Alples  dobi, ko se končno prične graditi športna dvorana (v septembru 2000). Upravni odbor društva se razširi na 16 članov. V tem odboru so funkcionarji društva, trenerji in zunanji sodelavci. V tem času je v društvu registriranih 71 igralcev, okoli 30 pa jih deluje še v najmlajših selekcijah, ki so šele na začetku svoje športne poti (otroci od 7 do 12 let). Tako šteje društvo že čez sto članov. Društvo se trudi, da vodstvo osnovne šole in učitelje telesne vzgoje prepriča, da dajo še večji poudarek rokometni igri. Tako osnove rokometne igre v šoli od prvega do četrtega razreda podaja Urška Hafner, v 3. in 4. razredu (ti učenci tekmujejo že tudi na področju Gorenjske) ji pomaga Andreja Bogataj. Z učenjem rokometa pričnejo tudi na podružničnih šolah v Selcih in Dražgošah.

Za sezono 2000/01 Rokometna zveza Slovenije sprejme reorganizacijo tekmovanja. Ekipa Alplesa tako zaigra v 3. rokometni ligi. V tej sezoni pod vodstvom Željka Vešligaja in Jožeta Rakovca ekipa osvoji 3. mesto, v sezoni 2001/02 pa pod vodstvom Boruta Rebiča osvojijo prav tako 3. mesto. To sezono nastopajo tudi v mednarodni ligi Avstrija-Slovenija, ki nastane na predlog rokometnih delavcev sosednje Avstrije. S slovenske strani nastopajo ekipe Krasa, Žabnice, Cerkelj, Razkrižja in Dupelj, z avstrijske pa Kartner, Ferlach, Klagenfurt in  Feldkirchen. Rokometašem Alplesa je bilo igranje v tej ligi zelo dobrodošlo, saj je bilo v tekmovanju 3. državne lige enostavno premalo tekem – nastopalo je namreč samo 5 moštev po štirikrožnem sistemu.

V začetku  leta 2002 je prišlo do precejšnjih organizacijskih in kadrovskih sprememb v RD Alples, vse v želji, da se čim prej uresniči zastavljeni cilj – uvrstitev iz 3. v 2. državno ligo. Predsednik Upravnega odbora RD Alples postane Marko Lotrič. Tako sponzorsko podjetje Alples kot rokometna ekipa osvojita geslo: Posameznik je močan, ekipa je nepremagljiva. Rokometaši se v letu 2002 najbolj razveselijo otvoritve športne dvorane. Njena slavnostna otvoritev je bila 26. septembra. Željo in potrebo po izgradnji večnamenske športne dvorane v Selški dolini so že v osemdesetih letih začutili takratni direktorji podjetij in vodstvo Krajevne skupnosti Železniki. Leta 1983 so ob končanju izgradnje zunanjih igrišč z izgradnjo športne dvorane tudi začeli, vendar se je gradnja zaradi pomanjkanja denarja ustavila pri zgrajenih betonskih stebrih. Z nastankom samostojne občine Železniki je misel na izgradnjo športne dvorane ponovno oživela, saj je osnovnošolskim otrokom primanjkovalo telovadnih površin, napredka v mnogih tekmovalnih športih v občini pa si brez ustreznih prostorskih pogojev tudi ni dalo zamisliti. Prav tako se je kazala potreba po večnamenskem prostoru, ki bi lahko sprejel do tisoč obiskovalcev.

Z otvoritvijo nove športne dvorane v Železnikih so bili tako izpolnjeni še zadnji osnovni pogoji za nemoten razvoj in napredek rokometa v Selški dolini. Uprava  RD Alpes se v sezoni 2002/03 pri Rokometni zvezi Slovenije trudi, da organizaciji dokaže nesmiselnost obstoja 3. državne lige, ker njen obstoj ni v prid razvoja rokometne igre v klubih, ki v tej ligi nastopajo. Uprava na Rokometno zvezo Slovenije naslovi svoj predlog sprememb, ki bi omogočile na- stanek enotne 2. državne rokometne lige in sistem vstopanja vanjo kot tudi prehode v višji rang tekmovanja. Vse skupaj pa prav za društvo, ki predlaga spremembe, postane že v tej sezoni brezpredmetno, saj članska ekipa Alplesa pod vodstvom trenerja Boruta Rebiča postane v sezoni 2002/03 prvak 3. državne lige in v naslednji sezoni zaigra v 2. ligi.

V sezoni 2003/04 trenerske posle ponovno prevzame Željko Vešligaj. Navijači so si za prvo leto zaželeli obstanka v ligi, uprava uvrstitev v sredino lestvice, ekipa pa si je zadala smelo nalogo, da se uvrsti na lestvici od 1. do 4. mesta. Na koncu so od 12 ekip zasedli 8. mesto. V pripravah na sezono 2004/05 članska ekipa doživi precej sprememb. RD Alples  je v mesecu maju z RD Termo iz Škofje Loke podpisalo pogodbo o sodelovanju med društvoma. Plod tega sodelovanja je bil prihod Anžeta Jerasa, ki je še v pretekli sezoni v ekipi Terma navduševal s streli z desnega krila. Pridružili pa so se mu še Luka Alič, Marko Dunat, Dejan Kuburič, Ivo Mlakar, Luka Rant, Rok Završnik in vratar Matej Kejžar. Moštvo je vodil kapetan Peter Fajfar, od ekipe iz pretekle sezone pa so igrali še Gregor Izda, Uroš Vidic, Miloš Ceferin, Dejan Dujič, Jan Flander, Agron Šefketi, Primož Panjtar, Leon Panjtar, Urban Rešek, Mitja Rauter, Jure Bernik in vratar  Damir Kovačevič. Pod vodstvom trenerja Andreja Završnika so si zadali visoke cilje. Sistem tekmovanja je bil drugačen kot v sezoni prej, saj je bil prvi del tekmovanja razdeljen na vzhod in zahod (v vsakem delu je bilo devet ekip, Alples je bil v zahodnem delu). Na koncu so prve štiri ekipe iz obeh delov igrale še med sabo doma in v gosteh, s tem da so točke medsebojnih obračunov iz prvega dela prinesle s sabo. Prvi dve ekipi sta se na koncu uvrstili v 1. B ligo. Prav to pa je bil tudi načrtovani cilj uprave RD Alples. A v tej sezoni na žalost osvojijo ”le” 4. mesto.

Sezona 2007/2008 je torej tista, ko Alplesovi rokometaši dosežejo zastavljeni cilj. RD Alples  je tako ponovno v situaciji, da si začrta nove cilje. Že za naslednjo sezono si zada težak cilj – uvrstitev v sredino lestvice 1. B lige, kar jim tudi uspe. RD Alples je torej v sezoni 2008/09 doseglo na področju moškega rokometa največji uspeh v svoji zgodovini.  Že prvo leto igranja v 1. B državni ligi so člani v druščini 12 ekip osvojili odlično 6. mesto.  V zadnji tekmi, ki so jo rokometaši Alplesa igrali doma z ekipo iz Grosupljega, se jim je v primeru zmage ponujala izredna priložnost, da osvojijo celo 4. mesto. Klub temu da so praktično celo tekmo vodili za gol ali dva, so na koncu nesrečno izgubili za dva. A tak je šport – klub veliki želji, borbenosti in prizadevanju ne moreš biti vedno uspešen, kajti enake želje ima vedno tudi tvoj nasprotnik.

Dejstvo je, da je tak uspeh dosežen, ker v RD Alples deluje vse tako, kot je treba. V upravi društva delajo prizadevni ljudje, predvsem pa je pomemb- no, da posamezna področja pokrivajo osebe, ki se na ta dela tudi dobro spoznajo. Strategija RD Alples, ki je bila podana pred leti, se je izkazala za pravo. Ker je vsem jasno, da prav za vsa igralna mesta nikoli ne bomo imeli rokometašev iz svoje baze, se je strategija, da se ekipa kombinira z nekaj izkušenimi igralci škofjeloškega Terma, pokazala kot zelo uspešna. Ustvarila se je sinergija, ki tudi v prihodnosti lahko prinaša dobre rezultate. Uprava RD Alples pa se prav dobro zaveda, da iz domače baze ne bodo izšli kakovostni igralci, če ne bo poudarka na delu z vsemi selekcijami. Še več, povsem jasno je, da je potrebno dobro sodelovanje s pedagogi športne vzgoje v osnovni šoli Železniki, saj so prav oni tisti, ki lahko pri najmlajših vzpodbudijo veselje do te ekipne igre. Vse Alplesove selekcije – od mini rokometa, mlajših in starejših dečkov do kadetov in mladincev, za tako majhno sredino dosegajo dobre rezultate.

Vsa omenjena prizadevanja in delo z vsemi selekcijami pa za sabo potegnejo nemajhna finančna sredstva. Zato imajo zasluge za velik delež uspeha sponzorji. V prvi vrsti največji sponzor – Alples in njegov direktor Franc Zupanc, ki kljub težkim gospodarskim razmeram trdno stoji za društvom. Zahvala gre tudi županu občine Železniki Mihaelu Prevcu in občinskim svetnikom, ki so podprli prizadevanja društva v Komisiji za šport, v Odboru za družbene dejavnosti in na Občinskem  svetu, da se povečajo sredstva za društvo, ki s člansko ekipo tekmuje v 1. B ligi, poleg tega pa v dvorano privabi tudi največje število gledalcev med vsemi športi v občini. Ne smemo pozabiti tudi na tiste sponzorje, ki prispevajo manjša sredstva. In takih je kar nekaj.